Fenomen gasilskih veselic: zabave, ki združujejo oba svetova

Po podatkih Združenja Sazas se je v lanskem letu po Sloveniji odigralo 716 takšnih veselic, večina od maja do septembra. To pomeni, da so v omenjenem obdobju vsak konec tedna Slovenci plesali na v povprečju 36 veselicah. V letošnjem letu so gasilska društva Sazasu prijavila že 429 veselic.

"Všeč mi je, ker so zunaj. Nisi v zaprtem prostoru. Lahko si bolj sproščen kot v klubu, več je prostora za sedeti in plesati. Tudi cene hrane in pijače so bolj prijazne, vstopnine pa ni," nam je svoje razloge, da se udeležuje veselic, naštela 20-letna Ljubljančanka. Je redna obiskovalka gasilskih veselic; kot je povedala, vsak konec tedna obišče vsaj eno ali pa tudi dve. Včasih se s prijatelji peljejo tudi več deset kilometrov stran, če tam nastopa nekdo, ki jim je všeč. "Družba je fajn in tudi glasba, ko se navadiš, postane fajn." Narodnozabavne glasbe sicer ne posluša, razen na teh dogodkih, je še dejala.

Pripeljejo se tudi od daleč

Da mladi množično obiskujejo veselice, so nam povedali tudi drugi sogovorniki. "Mladih je na gasilskih veselicah res vse več," je za N1 ocenil Gašper Šinkovec iz benda Firbci. "Včasih so jih obiskovali predvsem starejši in prebivalci kraja, kjer je bila veselica. Zdaj pa mladi hodijo tudi v sosednje vasi in mesta. Sploh ni pomembno, kako daleč je; na veselice, kjer mi igramo, pridejo tudi iz oddaljenih občin. Ravno pred dnevi je bila veselica tu, pri nas, na Dolenjskem. Nekaj deklet se je s taksijem pripeljalo vse iz Maribora," je povedal Šinkovec.

Firbci so med tistimi bendi, ki so v lanskem letu zabeležili največ nastopov na veselicah, takoj za Modrijani in Dejanom Vunjakom. Če jih ne poznate po imenu, jih gotovo po glasbi: njihov hit Brajde (gre za priredbo hrvaške pesmi z enakim naslovom) je porušil slovenske rekorde gledanosti na platformi Youtube. V enem letu je presegel sedem milijonov ogledov. Pojejo ga že otroci v vrtcih. V letošnji sezoni bodo Firbci igrali na več kot 40 veselicah, približno polovica jih je že za njimi. "Posebej junija in avgusta je norišnica. Takrat imamo po dve ali tri veselice na vikend."

Kot je še dejal, še ni nastopal na veselici, kjer se ne bi trlo obiskovalcev. "Lani je bilo po 30 dogodkov po državi hkrati – in vsi so bili polni. Praktično ni veselice, ki bi samevala." Na vprašanje, zakaj meni, da je tako, je odgovoril: "Danes je za vsak žur treba plačati vstopnino. Veselice pa so še vedno brezplačne oziroma imajo samo prostovoljne prispevke. Cene hrane in pijače so dostopne. Mi igramo po šest ur na večer. Takšnega žura nikjer drugje ne dobiš brez vstopnine."

Največ veselic v ljubljanski občini

Gasilske veselice sicer stereotipno umeščamo na podeželje, vendar pa podatki temu ne pritrjujejo. V lanskem letu jih je bilo največ v ljubljanski občini, in sicer 29, sledila je koprska občina s 26 veselicami in občina Ivančna Gorica z 20. Podobno je bilo tudi leta 2019, so še sporočili iz Sazasa. To pravzaprav ni presenetljivo, saj je število veselic povezano s številom društev v posamezni občini, teh pa je na omenjenih območjih zaradi več zgodovinskih in geografskih dejavnikov relativno veliko. "Mislili bi si, da v Ljubljani ne bo narodnozabavne muzike," je komentiral Gašper Šinkovec. "A pred kakšnim dobrim mesecem smo nastopili v Zadobrovi, kjer je bilo kakšnih štiri tisoč obiskovalcev."

Bende rezervirajo za šest let vnaprej

Poznavalci dobrih (in množičnih) ljubljanskih veselic ob tem omenjajo še Sostro, Črnuče, Prule … Ena od večjih je tudi tista v Bizoviku. Tudi ta pritegne več tisoč obiskovalcev in tudi letos ni bilo nič drugače.

"Samoumevno nam je, da vsako leto pripravimo veselico. To je tradicija, že od kar pomnim. Že ko sem bil otrok, je bila to ena večjih veselic tukaj okoli," nam je na vprašanje, zakaj pravzaprav prirejajo veselice, odgovoril namestnik poveljnika Prostovoljnega gasilskega društva (PGD) Bizovik Rok Mustar. "Vsako leto se trudimo še kaj nadgraditi, izpiliti. Ansamble imamo rezervirane leta vnaprej, saj sicer ne dobiš tistih, ki si jih želiš. Letos smo imeli menjavo vodstva in ena od prvih potez novega vodstva je bila rezervacija ansamblov za prihodnja štiri leta. Pred tem smo imeli rezervacije za šest let vnaprej." Priprave na tako množičen dogodek se začnejo že nekaj mesecev prej, najbolj pa je treba "stisniti" v zadnjem tednu. Po besedah Mustarja pri organizaciji sodeluje "zagotovo sto ljudi", vsi prostovoljno.

"Na kakšnih veselicah že pobirajo vstopnino, pri nas ne. Mi zbiramo samo prostovoljne prispevke. S tem, kar dobimo na ta način, smo čisto zadovoljni," je še povedal namestnik poveljnika. O številkah ni želel, dejal pa je, da je izplen – kljub stroškom – zadovoljiv. "Zakaj bi torej dajali vstopnino? Naj se imajo ljudje fajn, v tem primeru se bodo zagotovo vrnili tudi prihodnje leto." Sredstva, ki jih zberejo na ta način, v društvu porabijo za nakup opreme, tekoče stroške ali za investicije. "Letos bomo, recimo, zamenjali garažna vrata in naredili tlake. Vedno so stroški."

Čeprav se na prvi pogled mogoče zdi, da je gasilskih veselic vse več, pa podatki temu ne pritrjujejo. Po podatkih Sazasa je bilo denimo leta 2019, preden je epidemija covida-19 posegla v organizacijo množičnih prireditev, v Sloveniji 676 gasilskih veselic, torej ne bistveno manj kot v lanskem letu. "Če mene vprašate, je veselic toliko, kolikor jih je bilo pred leti," se strinja tudi Rok Mustar. "Tista društva, ki so organizirala veselice, jih enako organizirajo še naprej. Pa tudi navedbe, da veselice niso več samo na podeželju, ne vem, če držijo. Veselice so tam, kjer so bile vedno – tam, kjer so društva, ki jih pripravljajo. Ta se niso nikamor prestavljala."

Konzervativna izbira glasbe

Sogovornike na temo veselic smo iskali tudi v akademski sferi, a se s tem razširjenim fenomenom, zanimivo, že desetletja ni ukvarjal nihče. Zadnji znanstveni članek, ki smo ga našli, je bil objavljen leta 1982 v reviji Problemi, napisala pa sta ga Marko Meglič in Ivan Šprajc, ki sta v ta namen izvedla tudi terensko raziskavo.

V zadnjem času se je preučevanju veselic še najbolj približala raziskava o slovenski narodnozabavni glasbi, ki jo je leta 2023 izvedla skupina raziskovalcev na ljubljanski fakulteti za družbene vede. V njej je sodeloval tudi dr. Jernej Kaluža, filozof, kulturolog in nekdanji odgovorni urednik Radia Študent. Kot je povedal za tokratni Poglobljeno, prvoosebnih izkušenj z veselicami nima. "Ne želim reproducirati predsodkov o teh veselicah. Mislim, da so to v osnovi zelo pozitivni dogodki, saj je v ozadju samoorganizacija, druženje, učenje o organizaciji in podjetništvu in podobno."

Izbira narodnozabavne glasbe za te dogodke se mu ne zdi stvar naključja. Čeprav je glasba polarizirajoča tema, posebej ko govorimo o razliki med urbanim in ruralnim, ima narodnozabavna glasba relativno majhen odboj, je pojasnil. "Na gasilskih veselicah je treba iskati konsenz, zato da pride čim širši krog ljudi. Tam torej ne sme biti ničesar, kar je polarizirajoče. V iskanju tega konsenza se organizatorji zatekajo v konservativne, varne izbire - narodnozabavno glasbo ali pa klasike slovenskega popa in zabavne glasbe, kot so Pop design in Šank rock. Cilj je privabiti različne generacije." Rezultat je po njegovih besedah ta, da so gasilske veselice oziroma njihov izbor glasbe "preveč konservativen, predvidljiv in uniformen". "Organizatorji bi si glede glasbene selekcije morali upati več, poskusiti kaj novega in eksperimentirati," je dejal.

Kot rečeno, pa bi to prineslo nekaj nepredvidljivosti in tveganja, tega pa si organizatorji teh množičnih prireditev ne želijo. Narodnozabavna glasba je očitno tista, ki bolj združuje kot odbija. Kot so ugotovili v okviru omenjene raziskave na FDV, je narodnozabavna glasba priljubljena med starejšo generacijo, precej manj v srednji generaciji, presenetljivo priljubljena pa je tudi med mladimi. Še več, med mladimi je celo bolj priljubljena kot med generacijo X, je povedal Kaluža.

To sicer ne pomeni, da je narodnozabavna glasba njihova edina izbira ali da se z njo identificirajo. Mladi lahko danes obiščejo veselico, jutri rock koncert ali festival elektronske glasbe. Mlada obiskovalka veselic z začetka članka je povedala, da se v kratkem odpravlja na Zrće na hrvaškem otoku Pag, kjer mladi iz vse Evrope žurajo na elektronsko glasbo.

Odvrgli narodne noše, pridejo avtomobili

Tudi bendi, ki igrajo na veselicah, so razširili svoj repertoar. Če se je konec 80. let prejšnjega stoletja še pisalo, da obstaja tenzija med rockom in kitarskimi žanri ter domačijskimi žanri, vključno z narodnozabavno glasbo, danes tega protislovja ni več, je poudaril Kaluža. "Ti lahko danes mešaš mainstream pop in rock in narodnozabavno glasbo. Bendi, ki morajo ponuditi zabavo, ki traja več ur, morajo imeti na repertoarju vso to paleto. Tako dosegajo omenjeni konsenz. Obstaja veliko bendov, ki združujejo oba svetova. Nenazadnje tudi njihov videz ni ravno tradicionalni videz narodnozabavnih ansamblov." Opozoril je sicer, da nekateri izrazito urbani glasbeni žanri na veselicah vendarle niso možni, saj so preveč polarizirajoči; med njimi denimo hip hop, rnb, trap, sodobni elektro pop in drugi.

Dr. Ksenija Šabec z Oddelka za kulturologijo na Fakulteti za družbene vede, ki je prav tako sodelovala v omenjeni raziskavi, je bila jasna: "Treba je reči bobu bob: narodnozabavna glasba je komercialni, popularni glasbeni žanr, ki se lepi na tradicijo in tradicionalne vrednote, v bistvu pa nima kaj dosti povezave s tem. Poleg tega narodnozabavna glasba ni homogena, ni statična. Kolega dr. Peter Stanković pravi, da imamo znotraj narodnozabavne t.i. klasično narodnozabavno glasbo, katere predstavniki so Slaki, Avseniki in podobni, ter sodobno. Ta ima še manj zveze s tradicijo. Ti bendi so odvrgli narodne noše, oblačijo se zelo moderno, nosijo raztrgane kavbojke, a so hkrati zelo urejeni, poštirkani. Stare tematike, kot so mama, hrepenenje, dom, se umikajo; v ospredju je žur, pijača, če je še kak dober avto zraven, še toliko bolje."

Podobe vasovanja ter sramežljive in romantične ljubezni, ki so prevevale klasično narodnozabavno glasbo, so se v 90. letih drastično spremenile s pesmijo zasedbe Frajkinclari Srčna napaka ter prihodom turbofolk skupin, je ob predstavitvi knjige Alpenecho, ki je nastala na podlagi raziskave na FDV, novembra lani povedala ena od avtoric dr. Jasmina Šepetavc. Poslej te skupine odkrito govorijo o seksualnosti, ki nima nobene povezave več z njenimi dotedanjimi romantičnimi predstavami.

Pol večera narodna muzika, pol večera rokenrol

Dober prikaz sodobne narodnozabavne glasbe so denimo prav omenjeni Firbci. S tatuji, sončnimi očali in popolnimi pričeskami so vse prej kot klasični narodnozabavni ansambel. Njihove pesmi so poskočne, barviti video spoti igrajo na noto humorja in zabave. In bolj ali manj eksplicitnega namigovanja na spolnost. Z vsem tem očitno nagovarjajo predvsem mlade. Na fotografijah, objavljenih na družbenih omrežjih, so Firbci videti kot rock bend pred navdušenimi mladimi, ki imajo roke stegnjene visoko v zrak, dlani pa sklenjene v obliki srca. Na našo opazko Gašper Šinkovec odgovori: "Mi od 20. do približno 23. ure igramo samo narodno muziko, ta del je namenjen bolj starejšim in plesanju. Nato sledi zabavna muzika. Takrat se začne rokenrol. Takrat je odlom."

Zdi se, da je veliko število veselic ustvarilo povpraševanje po tovrstnih bendih in da so mladi glasbeniki tukaj našli svojevrstno tržno nišo. Poleg Modrijanov, Vunjaka, Firbcev in drugih zvezd veselic namreč obstajajo številni mladi bendi, ki so v svoji glasbi združili narodnozabavno glasbo z elementi kitarskih žanrov in rocka. Kaluža meni, da je slovenska popularna glasba v veliki krizi in da je veliko lažje prodreti prav z narodnozabavno glasbo. "Pred dvajsetimi leti si je bilo mogoče zamišljati bende, kot so Zmelkoow ali Ana Pupedan, torej regionalno specifičen bend, ki je bil priljubljen v lokalnem okolju. Danes je to veliko bolj mogoče na polju narodnozabavne glasbe. Trg popularne glasbe je namreč zelo zasičen. Po radiu se vrtijo vedno ista imena. Za sodobno lokalno produkcijo iz več razlogov ni prostora."

"Taka veselica je bila, pa nobenega mrtvega"

Z veselicami so povezane tudi bolj neslavne in škodljive tradicije. Meglič in Šprajc, ki sta se z "vrtnimi veselicami" v Ljubljani in okolici ukvarjala pred 40 leti, sta v svojem članku v delu o veselicah med svetovnima vojnama celotno poglavje posvetila pretepom, ki so bili takrat sestavni element veselic. "Pretep je bil osrednji dogodek, okoli katerega so se nekaj dni po prireditvi sukali številni pogovori: kako je potekal, kdo je koga itd. Kvaliteto veselice so nekateri ocenjevali prav po pretepu. ’Brez pretepa ni mogla biti dobra veselica.’ ’Taka veselica je bila, pa nobenega mrtvega,’ so bili (obiskovalci, op. a.) razočarani," sta zapisala. Pri tem ni šlo za pesniško pretiravanje; kot sta namreč pojasnila v nadaljevanju, so pretepi včasih privedli tudi do trajne invalidnosti in tudi smrtni izidi niso bili redkost. "Prebivalci krajev, ki so bili po pretepih najbolj znani, se spominjajo, da ’skoraj ni bilo veselice, na kateri ne bi vsaj enega zaštihali’." Po drugi svetovni se je to sicer začelo spreminjati, pretepi niso bili več tako brutalni, pa tudi odnos obiskovalcev do pretepačev se je spremenil. Po besedah naših sogovornikov pretepov danes praktično ni več.

Ostaja pa (ekscesno) popivanje, pa tudi spolno nadlegovanje in druge patriarhalne prakse, nek t.i. "heteronormativni razvrat" je opozorila Ksenija Šabec in dodala, da se vsega tega ne problematizira dovolj. Ob raziskovanju percepcije občinstev narodnozabavne glasbe je sicer ugotovila, da je vsaj del mladih odraslih, starih od 18 do 30 let, in predvsem srednja generacija med 31 in 60 leti do tovrstnega "tradicionalnega razvrata" kritična. Nekateri se tovrstnih dogodkov zato ne udeležujejo, drugi pa omenjene "moteče elemente" preprosto vzamejo kot del paketa, v katerem so sicer tudi veselje, zabava, ples in družba.

Veselice tako – kljub nekaterim patriarhalnim ali drugače problematičnim elementom – ostajajo dogodki, kamor se poleti množično odpravi staro in mlado. Družba namreč ta obred ekscesa dovoljuje. "To je tisti moment, ko eksces, kot je na primer popivanje čez mejo in še dlje, postane legitimen," je še opozorila Šabec. "Tega se ne problematizira in s tem se nihče pretirano ne obremenjuje. Naslednji dan imajo vsi mačka, ampak to je družbeno legitimno in družbeno sprejeto. Gre za neki izhod iz vsakdanje rutine, ki ga družba dovoljuje, če se le potem naslednji dan življenje vrne v rutinizirani družbeni status quo."